Prispel sem na vrh

Osvojitev vrha je vmesni cilj, končni pa je varna vrnitev domov.

Ako je pa kdo šel takoj prvikrat na kako visoko goro ter tako rekoč prekosil prve stopnje turistične redne hoje, ga je toliko bolj iznenadil velikanski razgled. Ponavljal bode svoje ture, začel se bode zanimati za ta in on vrh, hotel bode zvedeti imena in sploh orografske razmere. (Planinski vestnik, 1895)

Razgled po sosednjih vrhovih pa tudi stolp, križ ali skrinjica z žigom nam povedo, da smo na vrhu gore … Čas je za oddih, malico, tradicionalni krst z vrvjo in kratek pogled v preteklost, ko so razgled z vrhov lahko užili le redki posamezniki. Širni  razgled vabi k novim in zahtevnejšim turam in osvojitvam novih sten in vrhov.

Skoraj vsak narod ima svojo sveto goro. Za Slovence je to Triglav, naša najvišja, najbolj zaželena, opevana in občudovana gora. Zgodovina vzponov nanj se je začela leta 1778, ko je skupinici »štirih srčnih mož« iz Bohinja uspelo priti na njegov vrh. Triglav je v naslednjem stoletju zlasti z delovanjem Jakoba Aljaža postal simbol slovenske narodne identitete. Tudi na vrhovih in v stenah gora je med Slovenci in Nemci teklo tekmovanje za prevlado. Tu smo Slovenci dokazovali svojo samozavest in z ohranjanjem slovenskega lica slovenskim goram branili svoj jezik, kulturo in identiteto.

Prvopristopniki iz vrst znanstvenikov in turistov so naše vrhove osvojili s pomočjo in v spremstvu domačih gorskih vodnikov. Že pred tem pa so na mnoge od njih prvi stopili domači lovci in pastirji. Ker še ni bilo nadelanih in zavarovanih poti, je vsak prvi pristop po prehodih, grebenih in stenah pomenil tudi plezalski uspeh.