Ali na enega najdrznejših vzponov slovenskega alpinizma – vzpon po Čopovem stebru v Triglavski severni steni leta 1945 – danes, osemdeset let pozneje, gledamo drugače kot nekoč? Bi se smer morala imenovati Skalaški steber, Čop–Jesih, ali je prav, da ostaja Čopov steber? In če bi bila vloga v navezi obrnjena – bi danes govorili o Pavlinem stebru?
Čopov steber ni le zgodovinski mejnik, temveč tudi simbol. Kakšno vlogo ima v razpravi o enakopravnosti plezalk in plezalcev – tako v navezi kot širše? Je Pavla Jesih danes prepoznana kot soavtorica te kultne klasike ali še vedno ostaja v senci kot »tista, ki je držala Jožev štrik«?
Vzpon po Čopovem stebru pa je pomenil še nekaj več – odprl je Pandorino skrinjico drznih sanj in postal izhodišče za nove smeri, izzive in interpretacije. Ko sta Pavla Jesih in Joža Čop pokazala, da je mogoče preplezati navidezno nepreplezljivo, so se odprle nove vizije: Čopov steber pozimi, vzponi na najvišje gore sveta in ne preplezane stene osemtisočakov, pa tudi prosti vzponi dotlej »železnih« klasik – med njimi prosto plezanje obraza Sfinge v Triglavu.
Zato bo pogovor ob zgodovinskih in simbolnih razsežnostih segel tudi do tistih, ki so te sanje uresničili: Anton Sazonov – Tonač, prvi, ki je preplezal Čopov steber pozimi, in Gregor Kresal, prvi, ki je prosto preplezal obraz Sfinge. Pogovor bosta s svojim pogledom in razmisleki dopolnila tudi Marta Krejan Čokl in dr. Jure K. Čokl.
Okroglo mizo bo moderiral dr. Peter Mikša. Vabljeni v petek, 12. septembra 2025 ob 18. uri v dvorani Triglav.
Vljudno vabljeni!
