Gore me kličejo

Tri osrednje potisne sile vsakega gorništva so življenjska nuja, radovednost in hrepenenje.

Kakor otroka že mika se splaziti na bližnjo goro domačije, vleče tud umniga neizrekljiva moč gor na visoko; truden velicih domačih skerbi, sit, nejevoljin pretežkih butar, iše miru in pokoja, in ker ga spodej na svetu ne najde, beži gor na visoko goro v svojo sladko tolažbo. (Pridiga župnika Matije Vertovca, 1820)

Gorska narava je s svojim odmaknjenim in nedostopnim svetom že od nekdaj zbujala v človeku strah in spoštovanje hkrati. S svojo neokrnjeno lepoto je bila zavita v tančice mitov in pripovedi. Od nje je bilo odvisno preživetje preprostega človeka. Zato so se prvi obiskovalci v gore že pred tisočletji podajali iz gospodarskih nagibov zaradi trdih pogojev preživetja kot lovci, pastirji, planšarji, rudarji, oglarji in zeliščarji, pa tudi iz verskih kot romarji. V 18. stoletju so s pomočjo domačinov gore začeli načrtno odkrivati prvi raziskovalci – naravoslovci, večinoma botaniki.

Gospodarska nuja je sčasoma začela preraščati v občudovanje in odkrivanje lepot gora, tu se je izrazil nacionalno-domoljubni element, postale so prostor za številne športne užitke. Slovenske gore so skozi stoletja potrjevale svojo simboliko hrepenenja, vzpona, samodokazovanja in premagovanja najrazličnejših ovir. Že od nekdaj so privabljale tudi mnoge tujce, ki so njihov sloves ponesli v svet. Gore so danes prizorišče pristnega srečanja ljudi iz različnih koncev sveta, različnih prepričanj in različnih ciljev, ter prostor, kjer naj bi si roke podajala strpnost in medsebojno razumevanje.