Ustavil se bom v planinski koči

Veselo razpoloženje je zaželeno, vendar to ne pomeni veseljačenja, ki bi motilo ostale obiskovalce v planinski postojanki. (častni kodeks slovenskih planincev)

Kolike važnosti so planinske koče za turistiko, ve pač vsak hribolazec sam najbolje ceniti, zlasti tedaj, ako so mu ovirale pot razne nezgode, kakršne so megla, dež, nevihta itd. Ob lepem vremenu mu je v planinski koči prijeten odpočitek, in tudi krepila najde v njej, ako je oskrbljena z najpotrebnejšimi živili. (Planinski vestnik, 1895)

Planinska koča je namenjena počitku, prehranjevanju, planinskemu usposabljanju in zavetju v primeru nesreče ali slabega vremena. V njej lahko dobimo informacije o stanju poti in vremenski napovedi ter posredujemo obvestilo, če se zgodi nesreča. Tu se tudi vpišemo v vpisno knjigo, da nas ob morebitni nesreči lažje najdejo. V koči ne pričakujmo velikega udobja in razkošnega jedilnika, saj s tem lahko poskrbimo za zmanjševanje ekoloških problemov. Spoštujemo hišni red, ne povzročamo hrupa in smo obzirni do ostalih obiskovalcev.

Prve koče so bile na Slovenskem postavljene ob koncu 18. stoletja in so bile namenjene predvsem raziskovalcem. V drugi polovici 19. stoletja so nemške in avstrijske planinske organizacije v naših gorah začele postavljati koče, ki so bile bolj kot zavetišča planincem namenjene utrjevanju nemške prevlade in ponemčevanju slovenskih krajev in gora. Goram in kočam so dajali nemška imena, oskrbniki so govorili nemško, tuji turisti so imeli v kočah prednost pred domačimi. Z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva so se razmere še zaostrile, saj so tudi Slovenci začeli graditi koče, s katerimi so želeli ohraniti slovensko podobo gora. Vsako odprtje koče je bilo tedaj karseda slavnostno in je pomenilo pravo nacionalno demonstracijo. Po drugi svetovni vojni je v planinstvu prevladala miselnost, da je treba čim večji množici ljudi omogočiti izlete v bližnje gore, zato je danes v naših gorah več kot 170 planinskih postojank.