V gore grem z vodnikom

Najpomembnejši cilj vodnikov v gorah je skrb za varnost vodenega, zase in za gorsko naravo.

V gore je treba hoditi z domačini in vodniki, ki si se jim zaupal, jih poslušati in se ne pametnejšega kazati, zakaj vse tvoje znanje se večidel izkaže za neumnost. (Baltazar Hacquet, 1796)

Kadar se odločamo za težje, nepoznane ture, zimske in turnosmučarske vzpone na vrhove ali pa si želimo bolj doživeto in predvsem varno pot v gore, je najpametnejša odločitev za spremstvo ustrezno usposobljenega in izkušenega vodnika. Njegova naloga je, da strokovno in na prijeten način vodi posameznike ali skupine v gore in jih varno pripelje nazaj v dolino. Svetuje tudi glede izbire primerne gorske opreme. Gorski vodnik je najvišji možni strokovni gorniški naziv v Sloveniji. Vodnik PZS pa označuje prostovoljnega, strokovno usposobljenega vodnika, ki deluje v okviru planinskega društva. Skrbi za temeljno izobraževanje članov društva, jih vodi v gore in svetuje pri nabavi primerne opreme.

Gorsko vodništvo ima pri nas dolgo tradicijo. Prvi gorski vodniki so bili domačini, ki so spremljali raziskovalce na poteh, ki so jih pred tem prehodili sami iz gospodarskih potreb. Pomembno vlogo so imeli tudi kasneje, ko so v gore začeli zahajati prvi turisti, saj so v 19. stoletju le redki posamezniki gore obiskovali brez vodnikov. Ker so se oblasti in planinske organizacije čutile odgovorne za varnost turistov v gorah, so začele organizirati vodniške tečaje in podeljevati uradna dovoljenja za opravljanje vodniške službe. Vodniki so pogosto opravljali tudi delo nosača ter po potrebi gorskega reševalca. Pri svojem delu so uporabljali preprosto opremo, ki so jo izdelali sami ali pa je bila že prej v uporabi pri kmečkih opravilih. Plačani so bili po vodniški tarifi, ki so jo določile oblasti, vodništvo pa je bilo dodaten vir zaslužka. Poleg poklicnega vodništva se že pred drugo svetovno vojno pojavijo prve oblike prostovoljnega vodništva. V gore so vodili duhovniki, učitelji in skavtska organizacija.