Pripravljam se na pot

Dobra priprava zagotavlja vsaj polovico uspešnega izleta!

Oprava je tako važna stvar, da mora vsak hribolazec prav posebno na njo gledati, sicer bi se mu lahko to ali ono podjetje ponesrečilo in bi še celo svoje ali svojih tovarišev življenje spravil v nevarnost.  (Planinski vestnik, 1895)

Pred odhodom na turo skrbno izberemo opremo, ki jo prilagodimo tehnični zahtevnosti ter oddaljenosti izbranega cilja in poti, vremenskim razmeram, trajanju ture in dejstvu, ali gremo na pot sami ali v skupini. Zelo pomembni so čez gležnje segajoči planinski čevlji z rebrastim podplatom − gojzarji in dovolj velik nahrbtnik. V njem naj bodo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov še rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen planinski zemljevid, zavitek prve pomoči z aluminijasto zaščitno folijo, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka. Če se lotimo zelo težavne ture, ki zahteva plezanje, bomo potrebovali tudi čelado, plezalni pas ter samovarovalni komplet. Zaradi boljše opaznosti naj bodo vrhnja oblačila in nahrbtnik živih barv. Oblečemo se v plasteh.

Za gorniško opremo je značilen izredno hiter tehnični in tehnološki razvoj. Zlasti v zadnjih desetletjih na trg prihajajo vedno novi izpopolnjeni materiali in oprema.

Prvi obiskovalci gora na svojih izletih, turah ali vodenjih niso uporabljali posebne opreme. Zlasti pri gorskih vodnikih je bilo veliko takšne opreme, ki so jo sicer uporabljali pri kmečkih opravilih, npr. dereze, in so jo izdelali sami ali pa domači obrtniki (vrvi, čevlji, krplje, okovane palice). Pred »izumom« nahrbtnika so stvari nosili v različnih vrečah, torbah ali malhah. Obleka je bila podobna kot v dolini, ženske so v gore hodile v krilih, pri moških so se uveljavile hlače do pod kolen – pumparice. Dokler niso poznali cepinov, so uporabljali  sekire, kladiva in gorske palice. Že v prvi številki Planinskega vestnika iz leta 1895 pa so objavljeni napotki, kakšna naj bo »obleka in oprava turistova«.