Izbiram cilj in pot
Izberi pot, ki si ji dorasel!
Ob robu velikega Triglava, koder je hoja nevarna, je dal g. župnik Aljaž napeti 130 m močne železne pocinkane vrvi po 36 železnih kolih, kateri so s cementom zatrjeni v izvrtano trdo skalovje. Tako dela neumorno ta vzorni mož v čast naše domovine, zato tudi njemu slava! (Planinski vestnik, 1895)
Ob pripravi na pot v gore ter izbiri cilja in poti upoštevamo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost in vzdržljivost. Prve poti opravimo z izkušenimi planinci ali se pridružimo planinskemu društvu. Preden se lotimo zahtevnejših tur, opravimo nekaj lažjih izletov. Iz različnih vodnikov in zemljevidov zberemo informacije o poti ali o njej povprašamo nekoga, ki je pot prehodil pred kratkim. Nekaj dni pred turo spremljamo vremensko napoved. Za vzpon izberemo svoji usposobljenosti primerno zahtevno pot, za sestop pa lahko. Gore obiskujemo po nadelanih in označenih planinskih poteh, ki so razširjene po vseh slovenskih pokrajinah, največ pa jih je na območju alpskega sveta. Za poti skrbijo nadelovalci, graditelji in markacisti. Glede na tehnično zahtevnost razlikujemo lahke poti, kjer si pri hoji ni treba pomagati z rokami, zahtevne poti, kjer si moramo na težjih mestih pomagati z rokami, ter zelo zahtevne poti, kjer je raba rok nujno potrebna. Zahtevne in zelo zahtevne poti so zavarovane s klini, z žičnimi vrvmi in s stopi. Vse poti so označene z rdečimi usmerjevalnimi tablami z belim napisom in Knafelčevo markacijo – rdeč kolobar z belo piko v sredini. Med potmi izstopajo vezne poti, transverzale, ki povezujejo več različnih točk. Najstarejše planinske poti so utrli domačini zaradi paše, lova, oglarjenja in rudarjenja, načrtno označevanje in zavarovanje poti pa se je začelo šele, ko so gore začeli odkrivati raziskovalci. Prve markacije so bili kamniti možici, stožci, sestavljeni iz kamenja. Do konca prve svetovne vojne so bile naše poti označene z ravnimi progami v rdeči, zeleni, rumeni in modri barvi, odtlej pa na poteh sledimo Knafelčevi markaciji.
